... kjer je Punkl, siva pot vodi me...

Ja, če kaj znamo dobro je pa to petje. Spremljalo nas je čez vso množico ovinkov mimo Hude luknje, v katero nas ni posrkalo, pa vse do hostla Punkl v Ravnah na Koroškem. Še učitelja sta potrdila, da smo pevski carji in učitelj Uroš je celo rekel, da mu bomo vsak večer peli uspavanke... Bomo, ja... bo prej zaspal...

V hostlu smo poslušali najprej uvodna navodila vodje Saše, potem smo pripravili postelje in sobe, no ja, tako... vsaj približno in težkoooooooooo pričakali kosilo. Samo toliko... hrana je odlična. Govejo juho, pa purana v omaki s polnozrnatimi makaroni in solato smo zmlatili kot za stavo. Potem pa....

Potem pa je prišel čas za smučanje. S pomočjo terapevtskih učiteljev smo rešili travme oblačenja in obuvanja smučarskih pripomočkov, oprema se je vsaj približno na začetku in kar dobro na koncu prilegala našim postavam in nogam, smučišče smo našli, ni težko, kajti to je edina bela površina daleč naokoli in ni bilo več izdgovorov, da ne bi začeli s smučanjem... no ja, s hojo na smučeh... pravzaprav s pobiranjem s tal... Zabave na pretek, ko se je padalstvo začelo ponavljati pa tudi malo jeze in veliko trme. Ura in pol je minila kot bi mignil, noge so bolele pa kot da bi smučali štiri dni skupaj. Ja, spoznali smo, da je smučarska težka.

Med našimi akrobacijami na snegu nas je učitelj Uroš vneto fotografiral. Upamo le, da ne v tistih ključnih trenutkih. K sreči je pozabil v Punklu telefon tako, da nas na smučeh pa še ne boste občudovali.

Tako, za nami je tudi večerja, ki se ji po trbovsko reče šmorn in kompot, če hočete pa bolj fino izvedbo smo jedli pa carski praženec...

...in predavanje na temovarna oprema in varnost na smučišču. Sedaj pa le še tuširanje in postelja...