To soboto popoldne, ko je že začelo deževati, so se množice zbrale v mestnem parku na podeželski tržnici. Poleg raznovrstnega dogajanja je bilo veselo okoli loncev ekip številnih trboveljskih podjetij in zavodov, ki so lupili, kuhali, sekljali, pražili, se veselili ... in na koncu pripravili vsak svoj grenadirmarš.

No, naša ekipa, Žvirce (učiteljice Meta, Natalija, Polona in kuharji Sergeja, Andreja in Jernej), ki je bila tudi najlepša po mnenju vseh iz naše šole, so zakuhali tak grenadirmarš, da so dobili srebrno ponev. 

Ponosni smo na njih!

Sicer pa so v časopisu Delo takole opisali to jed:

Med nekoliko pozabljenimi preprostimi jedmi, ki jih je mogoče iz preprostega obroka nadgraditi v pravo delikateso, je grenadirmarš. Jed je avstrijskega izvora in ima vojaški predznak, saj grenadir pomeni vojaka, izurjenega za metanje ročnih bomb. Sestavljena je iz pražene čebule, krompirja in testenin, največkrat je začinjena z mleto rdečo papriko, nekateri jo zabelijo z ocvirki. Nekoč so takšno hrano jedli vojaki, ko so se pripravljali na pohod, danes si jo privoščijo različni športniki pred maratonskimi preizkušnjami. Ponekod, denimo v Vojvodini in ponekod v Avstriji, je to postna specialiteta v boljših domačih gostilnah in na kmečkih turizmih, ki si jo pogosto privoščijo tudi vegetarijanci. V Vojvodini grenadirmaršu pravijo »rezanci nasuvo« in ga pripravijo z obilico sočno pražene čebule ter ga dobro začinijo z rdečo papriko in osočijo z malce vina, da je jed vse prej kot »na suho«, kot je soditi po imenu. Osnovni recept je mogoče preprosto nadgraditi s sezonskimi sestavinami, denimo z gobami ali s kakšnim zeliščem, in če težaško porcijo razpolovimo, lahko nastane krasen zdrav obrok.