Teksaške dogodivščine

Ko smo v šoli načrtovali našo pot v Houston in urnik po dnevih, smo upoštevali urnik tekmovanja FIRST Championship 2026. Potem smo  rekli, da si moramo ogledati še Nasin muzej in poskusiti značilno teksaško hrano. Če ostane še kaj časa, pa skočimo v naravoslovni muzej.  Načrtovali smo tudi vaje nastopanja in postavitve stojnice. Danes je torek, ura je 10.00 zjutraj, pri vas pa 17.00 popoldne. Del načrtovanega smo že opravili. Čaka nas še tekmovanje, obisk bližnjega parka in pot domov.

Na splošno pa je v Teksasu vse na veliko, imajo celo rek: go big or go home. Kamorkoli se odpravimo, je potreben prevoz. Povezave z javnimi prevoznimi sredstvi so slabe, še zdaleč ne dosegajo evropskih meril. Uber je vseskozi aktiven in zelo uporaben.

Tokrat pa bi vam radi opisali našo ponedeljkovo izkušnjo, ki je nikakor ne moreš načrtovati.

Že na letu iz Istanbula v Houston smo spoznali Dimitrija, možakarja srednjih let, gradbenega inženirja. Pred 15 leti sta z ženo odšla s trebuhom za kruhom iz Moldavije v Houston. Pogovor je stekel, iz njegovih besed pa smo spoznali, da ceni naše delo z mladimi in s tem prispevek k boljšemu svetu v prihodnosti. Izmenjali smo si telefonske številke, se rokovali in odšli vsak svojo pot.  

Za ponedeljek smo načrtovali ogled NASA muzeja. V muzej smo se odpravili zgodaj zjutraj.  Z Uber prevozom smo od hotela do muzeja potovali 40 min, gneče na cesti ni bilo pretirane, so pa ceste precej precej širše kot pri nas. V muzeju smo si ogledali razstave v glavni stavbi, s pomočjo vlakca pa smo si ogledali celotno področje, kjer NASA izvaja svoje poizkuse in astronavti trenirajo za misije. Pred Space shutllom smo imeli še foto šuting za naše podpornike.  Vsekakor šest ur v muzeju ni dovolj.

Po ogledu muzeja nas je poklical Dimitrij in sporočil, da nas čaka pred vhodom in nas vabi v svojo hišo na večerjo. Na veliko veselje Gabra, nas je čakal z velikim GMC poltovornjakom. Ker pa nas je bilo preveč za v en avtomobil, je po preostali del ekipe prišla še njegova žena Natalija. Dimitrij in Natalija imata sina Williama, enakih let kot so člani naše ekipe in mlajšo, zgovorno hčerko Mario. William je nadušen robotik. Dimitrij vodi uspešno gradbeno podjetje, skupaj z Natalijo pa sta si zgradila čudovito in veliko hišo. Družina nam je prijazno pripravila bogato in okusno večerjo. Starejši smo se nato zaklepetali na terasi, mlajši pa smo se družili v sobi, zunaj na zip-line-u, na igrišču in naučili Mario nekaj slovenskih »pametnih« neumnosti. Pred obiskom Dimitrijeve družine, smo se dogovorili, da se moramo ob 19.00 vrniti v hotel. Odšli smo ob 21.00.

Preden smo se usedli v Dimitrijev avtomobil, nas je bilo malo strah, saj teh ljudi ne poznamo. Na koncu se je izkazalo, da smo bili del nenačrtovane izkušnje, polne gostoljubja, ki je zagotovo našla mesto v naših spominih.