...pa ne mislite, da se nimamo. Zjutraj smo sicer vstali že malo težko, ja kdo pa nebi po vseh preplavanih kilometrih v bazenu. Po zajtrku smo se odpravili v Piran. Pa ne peš, ampak s čisto pravo ladjo, na kateri je pisalo Solinarka. Z nami je odšla tudi učiteljica Lili, aja, pa naša učitelja Špela in Uroš tudi. V Piranu smo si najprej ogledali bronasto maketo mesta, nato pa smo odšli v akvarij. Tudi v sanjah si nismo predstavljali, da v našem majhnem morju živijo tako velike ribe. Ogledali smo si vse. Po končanem ogledu smo se še sprehodili po ozkih piranskih ulicah, nato pa smo si na Tartinijevem trgu privoščili odličen sladoled. Po naši izbiri, da ne bo pomote. Polizali smo ga kar tam, sredi trga. Potem pa se nam je že mudilo nazaj na Solinarko, s katero smo odpluli nazaj proti Seči. In veste kaj smo poslušali med potjo nazaj? Oglašanje kita grbavca. Zanimivo. Česa takega še nismo slišali. Ko smo prišli v dom, se nam je že kar mudilo v bazen. Naši plavalni učitelji so nas že nestrpno čakali. Spet smo nabirali plavalno kilometrino. Spoznavali smo tehniko kravl, plavali z desko in črvom (pa ne mislite, da je črviva voda, to je le pripomoček za plavanje...samo da veste...). Najbolj veseli pa smo bili skakanja v vodo. V vseh mogočih pozah smo čofali vanjo. Končno smo pričakali kosilo. Pečena riba in krompir, aja, pa še prej juha, so kar padli v nas. Po krajšem počitku pa smo se spet vrnili na obalo. Tokrat smo bili do plavanja na fitnes napravah in si krepili mišice. Boste videli, ko se vrnemo domov kot bodibilderji... Popoldne pa spet plavanje. Enako kot dopoldne. Gor in dol po bazenu. Očitno so učitelji naš hec, da bomo plavali nazaj v Trbovlje, vzeli čisto zares. Ampak se nismo pustili utruditi, ker nas je po večerji čakalo še druženje s sošolci iz Mokronoga, na igrišču v domu Burja. Toliko za danes, jutri pa se oglasimo še zadnjič. Pa ne bodite preveč žalostni, saj v petek priplavamo že domov...

Vsi vaši...