V sklopu tradicionalnega slovenskega zajtrka, smo šolarji z Dobovca imeli tudi naravoslovni dan. Odpravili smo se na kmetijo Kupšek, kjer deluje pekarna Pod lipo. Najprej smo pri pekarni pojedli tradicionalni slovenski zajtrk, potem pa sta nam prijazna gospa Breda in njen mož Ludvik, ki je po poklicu pek, razkazala pekarno in razložila delo v njej. Pek Ludvik nam je povedal zanimivo zgodbo o kruhu. Razložil je, da kruha ne naredi pek, temveč že kmet, ki poseje žito in nato še celotno zgodbo, kjer je dišeč, topel hlebec, ki pride na koncu iz peči le omamna pika na koncu stavka. Niti predstavljali si nismo, skozi koliko rok mora potovati kruh, preden ga mi zjutraj pojemo pri malici in da se mesi in peče takrat, ko mi najbolj sladko spimo. Delo pekov je zares naporno, saj prečujejo cele noči. Gospa Breda je pokazala še druge izdelke, ki nastajajo v peči. Žemlje, preste, pletenke, takšne in drugačne štručke, pa večje štruce in hlebci, potice vseh vrst, rogljički in še in še bi lahko naštevali. Za nekatere izdelke pa uporabijo tudi veliko orehov. Zato imajo na kmetuji Kupšek tudi velik orehov nasad. Ker se je pripravljalo k dežju v nasad nismo šli, nam je pa gospa Breda pokazala številne pripomočke za trenje orehov in vse smo lahko sprobali. Pa še žvižgati nam ni bilo treba zraven, kajti vse orehe, ki smo jih strli smo lahko tudi pojedli. Naravoslovni dan je bil zelo poučen, saj smo spoznali mnogo novega o nastanku kruha, pa še eno stvar smo pridobili. Spoštovanje. Spoštovanje do kruha, ki ga marsikdo na svetu nima, mi pa ga večkrat mečemo v smeti. In prav zaradi tega si še enkrat preberite naslov našega prispevka.