… tja smo šli danes. Ampak, gremo lepo po vrsti. Iz (ne)znanega razloga se danes kar nismo mogli prebuditi. Učitelji sicer trdijo, da smo utrujeni, ampak to ne bo držalo. A je že kdaj kdo videl utrujene leve in tigre??? Ni! In tako se ne more videti niti utrujenih četrtošolcev, ki smo v Punklu. Energije je toliko, da jo lahko posodimo še malo elektrarni v Krškem… Za gorivo pa seveda poskrbijo najboljše kuharice v Ravnah na Koroškem. Danes so nas že razvajale pri zajtrku. Poleg vseh dobrot, ki so bile na razpolago so nam postregle z neizmernimi količinami čokolina. Tako nas je šlo kar nekaj na re-re-re-repete.
Po zajtrku smo odšli nazaj v Punkl. Do desetih smo imeli prosto in smo se lahko igrali, brali, skakali s kolebnico… Punce so šle v frizerski salon Pri Marti, saj so ugotovile, da je čas za novo frizuro. Ob desetih pa nas je nato gospa Saša "sprehodila" do Prežihovine. Kraja, kjer je svoje otroštvo in mladost preživel Lovro Kuhar ali Prežihov Voranc, kot se je podpisoval na svoja literarna dela. Med drugim je za mladino napisal tudi črtici Levi devžej in Solzice, ki pripovedujeta o njegovi mladosti. Zakaj je bil levi devžej vedno premajhen in zakaj so solzice rastle v Peklu, to si pa preberite. Ne bo vam žal…
Pa še nekaj vam bomo zaupali, vendar boste zato dragi naši morali uporabiti malo matematike. Od Punkla do Prežihovine je dobre (ne slabe!!!) štiri kilometre. Mi pa smo peš šli še nazaj. A ste zračinali koliko smo prehodili? Boljših kot smo mi v Punklu ni!!!
Nazaj grede pa smo v Ravnah kupili razglednice, ki smo jih po kosilu napisali in oddali. Eni domov, drugi pa (ampak tega ne govorite okoli…) svojim simpatijam. Torej, če starši prihodnji teden ne dobite razglednice z lepimi pozdravi iz Raven, je odšla v kako drugo smer… ali pa je pošiljatelj pozabil domači naslov in vam jo bo dal kar v roke z ustnimi pozdravi iz Raven na Koroškem…
Pa še eno stvar so učitelji ugotovili. Proglasili so nas za svetovne prvake… v izgubljanju mask. Še dobro, da sta imela učiteljica Marta in učitelj Uroš s seboj vsak en velik paket mask. Ni jima jih kaj dosti ostalo…
Kosilo. Sploh ne bomo več govorili, da je dobro, ker JE dobro. Goveja juha z rezanci, mega velika čufta v paradižnikovi omaki pire krompir in zeljna solata so nadomestili vso porabljeno energijo, pa tudi tisto, ki smo jo še potrebovali, kajti dneva še ni bilo konec. V nadaljevanju je sledilo še testiranje plavanja. Ampak tisto nas ni prav nič skrbelo. Plavalna kožica, ki nam je zrastla med prsti v vseh urah plavanja je pripomogla, da so slabši plavalci splavali, boljši pa še napredovali. Dragi naši, svetujemo vam, da nas takoj v soboto preizkusite v kakšnem bazenu. Da ne boste mislili, da se samo hvalimo…
Po plavalnem testiranju so nam dali plavalni trenerji še velike vodne blazine na katerih smo telovadili. To je bilo smeha, ko smo drug za drugim čofali v vodo in se kobacali nazaj. Čisto na koncu pa nam je »ta glavni« vaditelj podelil še diplome. Lepo smo se mu zahvalili in se poslovili z glasnim »ahooooooooooj«.
Sledila je večerja. Zadnja večerja. Kuharice so nam pripravile »šmorn« (po slovensko carski praženec) in kompot. Vrsta za re-re-re-re-repete je bila skoraj do vrat in kar ni se hotela skrajšati. Dokler ni carskega šmorna zmanjkalo.
Ampak reklama na televiziji pravi… To pa še ni vse…
In res ni bilo vse. Sicer so učitelji nekaj časa oklevali, ali bi šli ali ne, ampak nato je učiteljski zbor sklenil, da se ne bomo bali dežja in mokrote, ki se je napovedovala, saj smo konec koncev bili vsako popoldne mokri do kože, Zato smo šli po večerji še enkrat v »dolino« na ogled filma Liverpoolski vratar. Film je govoril o dečku naših let, ki je imel zelo bujno fantazijo. Po koncu filma pa je sledil samo še vzpon nazaj proti Punklu, umivanje in spanje. O dežju pa niti sledi. V kino in nazaj smo prišli povsem suhi. Sicer smo vam pa tako ali tako že prvi dan povedali, da se bo na koncu voda bala nas in ne mi nje.
In to je to. Zadnje naše poročilo je končano. Upamo, da smo vam dovolj podrobno opisali kaj vse smo počeli in doživeli. Dragi naši, poročila so bila takšna zato, ker smo vedeli kako hudo vam je brez nas. Ne skrbite. Jutri bomo že pri vas in vas tolažili.
Kar se bo dogajalo jutri izveste pa po ustnem izročilu, ko se vidimo.
Kdaj pridemo pa boste lahko prebrali na spletni strani šole, ker bojo učitelji sporočili domov takoj, ko odrinemo. Se vidimo pri novi šoli enkrat med tretjo in pol četrto najverjetneje.
