Najprej nam je prijazna gospa kustosinja govorila o zgodovini šolstva v Trbovljah. Izvedeli smo veliko novih in zanimivih stvari. No, potem pa smo imeli šolsko uro z učiteljico, ki se je s časovnim vlakom pripeljala iz časa Kraljevine Jugoslavije. In na koncu te šolske ure smo bili vsi majčkeno bolj hvaležni našim učiteljem, da so taki, kot so. Nova učiteljica iz starih časov, pravzaprav gospodična učiteljica, je bila zelo stroga. Po razredu je hodila s palico, nam pregledovala nohte in če jo je kdo samo poimenoval gospa, je moral klečati na koruzi. Spoznali smo, da z njo pač ni češenj zobati in smo se tako izdali našim učiteljem, da znamo biti (pod posebnimi pogoji seveda), tudi pridni. Smo se pa vsi zelo oddahnili, ko je odšla iz razreda. Kar nekaj časa je še vladala popolna tišina, ko je izginila skozi vrata. Nazaj pa se je vrnila gospa kustosinja in nam pokazala, kako se izdelujejo lutke iz volne, ki smo jo prinesli s sabo. Vse bi še šlo, če nebi bilo treba vezati preprostih vozlov tako pa... Prsti marsi katerega sošolca, ki obvladajo tipke telefonov, računalnikov, pa igric, takšnih in drugačnih, preprosto niso znali zavezati navadnega vozla, kaj šele ga prerezati s škarjami. Ampak na koncu je s pomočjo tistih, ki so to obvladali, vsak le dobil svojega možica iz volne...